New Page 1

V primerjavi s preprostostjo sob je zajtrk prav kraljevski. V recepciji se dogovorim, da nam rezervirajo sobo tudi za v nedeljo, ko se bomo vračali. Nizka cena in božanski zajtrk ne nudita razloga, da bi prenočišče iskali kje drugje.

Danes imamo na srečo pred seboj precej krajšo etapo. Naš končni cilj, Marijampole, je oddaljen le še slabih 200 km. Hvala bogu! Tako smo spet na cesti E67 in nadaljujemo pot proti severu. Peljemo se skozi turistični Augustow, nato skozi Suwalki. Že je tu meja z Litvo. Na poljski strani ni nikogar, zato se počasi vozimo mimo tovornjakov proti litvanski strani mejnega prehoda. A tudi tukaj ne uspemo odkriti žive duše. Tako se - nekoliko nelagodno - dobesedno pretihotapimo v Litvo.

Nova hitra cesta je sedaj speljana mimo Kalvarije, zato pridemo v Marijampole po stranski dovozni cesti, tako da se sprva ne znajdemo. Ko naposled odkrijemo naš položaj na izseku mestne karte, ki jo imamo s seboj, steče tudi mestna orientacija in kmalu stojimo pred veliko neugledno opečnato rjavo stavbo, v kateri domuje tekmovalni center.

Prijavimo se. Dobimo propagandni material, zemljevid mesta (ki je še nekoliko slabši od izseka, ki ga imamo s seboj) in nekaj osnovnih napotkov. Zastave, ki smo jo tako vestno prinesli s seboj, ne potrebujejo, saj so jo medtem že nekje staknili. Ura je dvanajst, »model event« se prične ob treh, zato imamo čas, da se zapeljemo do obeh prenočišč in nato še nekaj prigriznemo.

Že ko smo se pripeljali v mesto, smo naleteli na motel Luna, kjer imava rezervirano sobo midva s Timijem. Sedaj s pomočjo mestne karte poiščemo še »Youth hostel«, kjer naj bi prenočeval ženski del naše odprave. Končno odkrijemo nizek blok, ki je v resnici verjetno dijaški dom. Stoji med šolo in skupino večjih blokov, za njim so zanemarjene in razpadajoče garaže. Eva in Jerneja odneseta prtljago v sobo. Vrneta se povsem zgroženi! Soba je zanikrna, smrdi, namesto postelj so v njej povsem izrabljene zofe, sanitarije so na hodniku.

Ko čez pet minut parkiramo pred motelom Luna, že pade odločitev. Tudi dekleta se bodo nastanila tukaj, kljub neprimerno višji ceni. Motel je namreč pravo nasprotje hostlu, saj je videti povsem nov, moderen in vzorno opremljen. V recepciji izvemo, da imajo dejansko še precej prostih sob, zato se kar takoj vrnemo v hostel po prtljago, se jim zahvalimo (kar sprejmejo z razumevanjem) in Motel Luna se nato skupaj vselimo v Luno.

V sobah odložimo prtljago, se malce osvežimo in preoblečemo v državne drese. Medtem v motel prihajajo tudi druge reprezentance. Vidim Norvežane, Ukrajince, domačine. Vsi se že nekam odpravljajo. Tudi mi se počasi zberemo pred avtomobilom, šli bomo v mesto nekaj pojest in potem na prvo preizkušnjo – model event (nekakšen uradni trening). Pred recepcijo se spustim v kratek pogovor z neko Angležinjo, za katero se kmalu izkaže, da je kar sama Anne Braggins, predsednica komisije za precizno orientacijo pri mednarodni orientacijski zvezi. Nekoliko me zaskrbi, ko me začudeno vpraša, ali ne bomo šli na model event, ko ji povem da se odpravljamo na kosilo. Ona sama se prav na hitro zbaše v kombi skupaj z ostalimi Angleži in že hitijo proti centru mesta.

Naenkrat smo v motelu povsem sami. Le kaj jim je, saj je ura šele dve, model je vendarle šele ob treh! Končno se tudi mi odpeljemo. Stvar postaja sumljiva, celo že nekoliko zaskrbljujoča. Pa menda ja nimajo Litvanci drugačnega časa, kot mi!

Parkiramo v centru mesta na ploščadi pred mestno hišo. Sprehajalcev je malo, pa še ti so vsi kot zanalašč brez ročne ure. Raztovorimo skuter in se odpravimo v smeri proti parku. Zapeljem se naprej in se oziram po pročeljih hiš. Nič! Končno naletim na pošto, nad vhodom je velika okrogla ura. Sranje, res kaže deset minut čez tri! Litva je v drugi časovni coni! Zamujamo!

Počakam na ostale. Ko smo spet skupaj, jih seznanim z neizogibnim dejstvom. Sedaj hitimo proti parku. Hrana bo morala počakati. Sicer pa od razburjenja ne čutim lakote. Mimogrede naletimo na banko. Evo in Jernejo pošljemo v menjavo valut. Timi, Fani in jaz hitimo naprej. Končno pridemo do parka. Med drevesi že lahko vidimo posamezne oranžno-bele zastavice. Toda kje so tekmovalci? Kje je start? Smo zamudili?

Hodimo po robu parka in čisto na koncu, kjer se park že zaleti v reko, zagledamo množico ljudi. Vendarle! Nismo prepozni, saj tekmovalce spuščajo na progo v dvominutnem intervalu. Na startu model eventa Prijavimo se pri startni stojnici, dobimo plastenko vode in se postavimo na rep čakajočih. Sedaj je časa naenkrat še preveč; startamo povsem zadnji, šele čez kakšno uro.

Najprej gre na progo Timi, nato jaz in kot zadnja Fani. Že na začetku nas čaka časovna kontrola. Vzhodni rob pol odprtega sveta. Videti je dokaj preprosto, kolebam med dvema zastavicama in se odločim za napačno. Šele nato dobim karto in lahko se podam na pot. Kmalu me ujame Fani in nekaj časa hodiva skupaj. Ne vem, kakšna so pravila za model event, zato ne upam diskutirati o kontrolnih točkah.

Takoj mi pade v oči, da na kartončkih za odgovore ni stolpca Z. Za stolpcem E je sicer še en stolpec, vendar je brez oznake. Zato sklepamo (kot se bo pozneje izkazalo, napačno), da odgovorov Z ni. Druga posebnost, ki pa je sploh ne opazim, dokler me proti koncu proge na to ne opozori Timi, je ta, da kontrolne točke na terenu sploh niso oštevilčene. Na mestu odločitve stoji samo količek z modro tablico brez oznake. Dejansko to sploh ne moti, saj progo spremljam s pomočjo karte.

Park je res lep. Ves čas se ob njem vije reka Šešupe. Karta je narisana zelo detajlno, tako da uspem na njej identificirati vsako skupino dreves ali grmovja. Zato ob pozornem opazovanju karte in terene ni težko najti pravih odgovorov. Proti koncu hodimo tik ob reki. Na njej je precej kopalcev, sonce namreč pripeka na vso moč. Nekatere kontrolne točke so tudi na nasprotnem bregu reke. Ob vsaki kontrolni točki pa stoji otrok v oranžnem fluorescenčnem jopiču in čuva zastavice. Timi se je že vrnil s cilja

Štiri kontrole pred koncem srečam Timija, ki se že vrača. Obvesti me, da odgovori Z vendarle so! Pa ravnokar sem opravil s kontrolo, pri kateri je bila 'pravilna' zastavica nekoliko šlampasto postavljena, a sem se zaradi hipoteze, da nepravilnih odgovorov ni, vendarle s težkim srcem odločil zanjo. Obvestilo je kljub temu prišlo še ob pravem času, saj sta predzadnja in zadnja kontrola očitna Z-ja. Na cilju mi ni potrebno ničesar oddati, prejmem le list z rešitvami. Niti ni tako slabo: imam dva napačna odgovora na progi in pa seveda napačno časovno kontrolo. Recimo, da bi imel še eno napako manj, če bi že od začetka vedel, da je možen tudi odgovor Z. Mogoče pa bi v tem primeru imel kak Z preveč! Timi ima eno napako več, Fani pa dve. Primerjava rezultatov z ostalimi tekmovalci ni možna.

Na cilju in ob progi pred ciljem je sedaj precej živahno. Norvežani se vračajo po progi in skupaj debatirajo o posameznih kontrolah. Cilj je povsem na drugem koncu kot start, a to večine tekmovalcev ne moti, saj so prišli v Litvo z letalom in sedaj uporabljajo prevoz, ki ga ponuja organizator. Tako jih kombiji že čakajo na cilju. Razen nas se sami prevažajo le še Norvežani, ki so sicer tudi prišli z letalom, a so si najeli rent-a-car. Model event se je kar zavlekel, ura bo vsak čas šest, ko bi moral biti že v tekmovalnem centru, kjer je ob tem času napovedan sestanek vodij ekip. Timi je že na poti nazaj, s Fani pa se dogovorim, da nas počaka kar na cilju, kjer jo bomo pozneje pobrali. Avto je čisto na drugem koncu parka, zato hitim, kolikor se z mojim skuterjem pač da hiteti.

Eva, Jerneja in Timi me že čakajo na parkirišču ob avtu. Hitro naložimo skuter, odbrzimo po Faniko in nato spet na drugi konec mesta (ki je sicer v resnici mestece, morda velikostnega razreda Brežic). Pozni smo, vsi ostali so že v tekmovalnem centru, a na srečo s sestankom še niso pričeli.

Sestanek vodi Sture Sporrong, visokorasli umirjeni Šved, ki s svojim duhovitim, a hkrati avtoritativnim nastopom nekoliko spominja na Seana Conneryja (mogoče tudi zaradi svoje brezhibne angleščine, ki jo izgovarja prav počasi in razločno). Sture je na prvenstvu sicer v vlogi mednarodnega kontrolorja, kot človek z največ izkušnjami pa je prevzel tudi vodenje sestankov. Sestanka bi se sicer naj udeležili le vodje ekip, a je soba nabito polna: vidim vsaj štiri Norvežane, tri Angleže, kopico Litovcev itd. Govora je v glavnem o današnjem modelu: vodja norveške ekipe ima cel seznam vprašanj in pripomb, zato v glavnem poslušamo le njegove komentarje. Nekaj vprašanj ima tudi angleška ekipa, ostali le poslušamo. Hitro mine cela ura. Dobimo še nekaj informacij o jutrišnji prvi etapi. Startne številke bomo dobili danes zvečer v motelu. Jutri zjutraj bo na glavnem trgu najprej svečana otvoritev, nakar se bomo skupaj odpeljali do startnega prostora. Sestanek je s tem končan.

Zunaj me moji že željno čakajo. Občutek lakote je privrel na dan. Zaradi dogodkov, ki so si tako burno sledili, je ostal zajtrk v Bialystoku (kje je že to!) naš edini današnji obrok hrane. Odpeljemo se proti motelu. Na poti skušamo najti picerijo, ki so nam jo priporočali organizatorji. Najdemo jo, a nam ne vzbudi potrebnega zaupanja. Raje se odpravimo kar v restavracijo v motelskem kompleksu.

Restavracija s krvavim epilogom Sedimo na terasi restavracije, sonce počasi zahaja. Ravno pravšnja atmosfera za sprostitev po napornem dnevu, prijetne kulinarične užitke in vrček ali dva litvanskega piva. Kot se bo kmalu pokazalo, žal morda vrček preveč! Zaradi povečanega števila gostov kuhinja sicer ne zmore držati tempa, zato je večerja pravi slow-food. Kar pa nam povsem ustreza, saj se nam nikamor ne mudi.

Ko se končno odpravimo v sobe, je deveta ura že odbila. Restavracija je nekoliko dvignjena nad terenom, zato je ob odhodu potrebno premagati še nekaj stopnic. Previdno, si rečem. Pil si pivo, zato moraš biti še toliko bolj pazljiv. Pri zadnji stopnici zmanjka zidu, na katerega se ob spustu naslanjam, zato mi Jerneja da roko. In tedaj se zgodi! Kljub posebni pozornosti, za katero se mi zdi, da jo polagam zadnjemu koraku, stopim v prazno. Čeprav me Jerneja drži za roko, se vse skupaj odvije prehitro in preveč silno. Prosto padem najprej na rit in nato še vznak na hrbet, pri čemer z glavo treščim ob rob zadnje stopnice.

Sedaj se vse odvija zelo hitro. Ob vhodu v disko, ki je tik ob restavraciji, stoji nekaj mladeničev. Eden steče po led in brisačo, drugi že kliče rešilca. Pomagajo mi, da se usedem na stopnico. Na mestu, kjer sem treščil ob rob stopnice, zagledam pravo mlako goste temnordeče tekočine. Jerneja mi na rano na glavi pritiska robček, vendar se kri noče ustaviti. Po obrazu sem ves krvav, tudi trenirka državne reprezentance je že vsa popackana. Za hip me zagrabi panika, prav bedno bom izkrvavel! Tedaj priteče Timi, ki je bil že na poti proti sobi. Revež je ves prestrašen, ko me zagleda. Medtem prinesejo ledene kocke, ki mi jih, zavite v serviet, sedaj pritiskajo na glavo. Kri končno neha teči. Počasi se umirim. Sedim na stopnici, drhtim zaradi ledu in čakam.

Rešilec prispe že čez nekaj minut. Kot se izkaže, je bolnica oddaljena le nekaj sto metrov. Zdravnica mi za silo poveže rano na glavi. Že ležim na nosilih v rešilcu. Tudi Jerneja in Timi sta z menoj. Sirena. Drvimo nazaj proti bolnici. Ni me več strah, občutek imam, da gledam nanizanko Urgenca, le da je perspektiva nekoliko nenavadna. Ta občutek splahni, ko se pripeljemo do bolnice. Sedaj je nanizanke konec, zamenja jo vzhodnoevropski film - socialna drama iz petdesetih let. Urgentni oddelek bolnišnice, v katerem sem se znašel, res spominja na nekakšno zakotno romunsko provincialno bolnišnico iz časov tik po drugi svetovni vojni. Povsod iz sten in stropov gledajo cevi, omet odpada, oprema je minimalistična in predvsem neverjetno primitivna in zastarela. Kot da se je čas ustavil že sredi prejšnjega stoletja.

A vsa zunanjost je povsem nepomembna, če so ljudje pravi. In ljudje na srečo so ta pravi! Kmalu me namreč sprejme dežurni zdravnik, ki govori tekoče angleško in s svojim nastopom takoj vzbudi zaupanje. Odpeljejo me v majhno operacijsko sobo (res škoda, da ne morete videti te opreme), kjer me s težavo prevalijo na operacijsko mizo. Poseg je kratek, neboleč, zgolj nekoliko neprijeten. Dobim tri šive na zatilju. Sestra mi za silo umije kri z obraza, mlajša zdravnica mi da injekcijo proti tetanusu. Spet je pri meni angleško govoreči zdravnik, ki je medtem moral prevzeti že naslednji primer. Na moje veselje mi pove, da je z menoj zaključil. Naj počivam in se čez pet dni oglasim pri svojem zdravniku, da mi bo pobral šive. Pokličejo taksi in se me znebijo.

Čez deset minut sem že v sobi v motelu. Navsezadnje se je vse skupaj še dobro končalo. Pred eno uro sem že mislil, da sem si nastop na evropskem prvenstvu pokvaril, še preden se je le-ta sploh dobro začel. Sedaj pa sem vendarle v postelji in - kot vsak večer do sedaj - spremljam zadnje minute nogometne tekme. Mehičani in Angolci se razidejo brez zadetkov. Tako s Timijem ugasneva luč, jutri bo prvič šlo zares!

Sobota, 17. junij 2006

Zajtrkujemo ob osmih, kot zadnji. Kljub temu smo na ploščadi pred mestno hišo precej pred deveto uro, ko bi se naj pričela slavnostna otvoritev.

Pred mestno hišo že čakajo na devet državnih reprezentanc

Na ploščadi stojijo otroci v narodnih nošah. Vsak izmed njih nosi tablo z imenom ene izmed držav udeleženk. Sedaj nas postrojijo tako, da vsaka izmed reprezentanc stoji za tablo svoje države. Gledamo proti nekoliko višje ležečemu preddverju mestne hiše, ki Plesalke v narodni noši danes služi kot oder. Otvoritvena slovesnost se začne. Po pozdravnem nagovoru sledi kulturni program. Plesalci v narodnih nošah in godba. Nekoliko višje, za nastopajočimi, stoji vrsta prominentnih Slovenska reprezentanca osebnosti iz litvanskega športnega in političnega miljeja. Ko se kulturni program zaključi, kmalu z grozo spoznamo, da ima vsak izmed njih namen držati svoj govor. Govorniki očitno niso imeli predhodnega spoznavnega večera, njihove besede so bolj ali manj enaki. Vsi nas pozdravljajo, nam želijo veliko uspeha, se zahvaljujejo odličnim organizatorjem. Stvar se dodatno razvleče zaradi prevajalca, ki skuša vse povedano (zelo neuspešno) prevesti še v angleščino.

Sonce zmeraj močneje pripeka, kalvarija govorov pa se neusmiljeno razvleče na dobrih 45 minut. Največji davek mora plačati otrok, ki drži ukrajinsko tablo. Sredi predstave se onesvesti, tako da ga morajo odnesti v senco. Kmalu se pripelje (meni že dobro poznani) rešilec, a zgleda, da je medtem s fantkom že vse v redu.

Slovesnost je zaključena. Jerneja in Eva se odpravita v šoping, mi trije pa brž v avto. Sledili bomo enemu izmed kombijev, ki se pripravljajo, da bodo ostale tekmovalce prepeljali na start današnje preizkušnje. Prvi je že zapeljal na cesto, zapodimo se za njim. Žal so si očitno tudi Norvežani izbrali istega vodiča, zato pride do nemajhne gneče, ko skušamo kar štirje avtomobili slediti istemu vozilu.

Na srečo je pot kratka. Kmalu parkiramo na dvorišču za Youth-hostlom, ki smo ga imeli čast spoznati že včeraj. Startni prostor je pred vhodom v šolo, ki stoji zraven. Pritrdimo si startne številke, se spravimo v senco in čakamo. Kmalu prispejo še ostali tekmovalci, startni prostor se napolni.

Končno je tako daleč. Tekmovanje se prične. Naša prva prava preizkušnja na evropskem prvenstvu. Fani ima nizko startno številko, zato se kmalu poda na pot. S Timijem ji zaželiva srečo, že izgine za vogalom šole. Ostaneva v senci in opazujeva tekmovalce, ki odhajajo na progo. Čez slabe pol ure sem na vrsti jaz. Adijo, Timi. Čakati mora skoraj čisto do konca, starta namreč predzadnji.

Timi starta med zadnjimi V startnem šotoru dobim kontrolni kartonček. Karto bom dobil na časovni kontroli, pravijo. Odpravim se v smeri, kamor sem videl oditi tudi vse ostale pred menoj. Zavijem okoli šole, takoj za ovinkom me čaka fotograf. Skušam zgledati inteligentno, pa mi ne uspeva. Čez sto metrov pridem do parka. Kot ugotovim pozneje, s pomočjo karte, danes nadaljujemo severno od mesta, kjer se je končal včerajšnji model. Tukaj se park šele razširi in razbohoti.

Že me pokličejo na časovno kontrolo. V bližini stoji Sture Sporrong in nadzira dogajanje. Sem na vzpetini, park je pod menoj. Zagledam križišče štirih poti, na vsakem izmed vogalov po ena zastavica. Peto odkrijem na bližnji ograji. Pod vtisom velikega merila, ki smo ga prejšnji vikend uporabljali v parku Miramare, se mi zazdi, da bo že sredina kroga dovolj za določitev pravilnega odgovora. Vzamem kompas, da bi še enkrat določil smeri neba, kot sem to navajen početi pred časovno kontrolo. A mi kontrolorja na moje presenečenje tega ne dovolita. Orientiral se boš, ko ti bo tekel čas, reče prvi. Drugi mi zato takoj pred nos pomoli karto in prične meriti čas. Z hip sem sem iritiran, a se kljub temu takoj posvetim nalogi. Povsem sem presenečen, ko ugotovim, da je sredina kroga bol ali manj na sredini križišča in da si s tem ne bom mogel pomagati, tako kot sem pričakoval. A je žal že prepozno. Opisa kontrole in opisa položaja zastavice na objektu sploh ne pogledam. Možgani so pod prekletstvom fiksne ideje, da morajo ugotoviti, kje je center kroga. Zdi se, da čas neusmiljeno teče. Z dovolj domišljije bi lahko bilo središče kroga nekoliko pod križiščem. Izgubim potrpljenje in se odločim. C, izdavim! Vidim, kako mi kontrolor na listek napiše številko 8. Osem sekund!

Vrnem se nazaj po potki, po kateri sem prišel. Na časovno kontrolo pokličejo naslednjega tekmovalca, meni izročijo karto, pripravljen sem za na pot. Šele sedaj se zavem, kakšno neumnost sem napravil. Kaj mi je bilo treba tako hiteti? Saj sploh ne vem, kakšna je bila naloga! Zakaj si nisem vzel sekundo časa več in pogledal opisa kontrole? Sedaj bo čista loterija, če bom slučajno zadel pravilni odgovor. Na srečo se uspem nekako odtrgati od tovrstnih misli. Pred menoj je še cela tekma, čaka me šestnajst kontrol. Obrnem se vstran od časovne kontrole in se spustim v park.

Sedaj sem povsem miren. Po prvih nekaj kontrolah ugotovim, da sploh ne bo tako težko, kot sem morda pričakoval. Karta je narisana zelo natančno in podrobno. Vsako skupino dreves, vsako grmovje, vsak detajl je moč najti tudi na karti. Ko enkrat identificiraš objekt v naravi z njegovo sliko na karti, je možnost napake zelo majhna. Štejem drevesa, ocenjujem razdalje. Ko sem kljub vsemu v dvomih, si uspem pomagati z drugimi objekti, tako da potegnem navidezno črto med dvema karakterističnima objektoma in tako uspem poiskati pravilno zastavico.

Prvič sem zares v dvomih šele pri dvanajsti kontrolni točki. Brez težav najdem drevo, ki ga zahteva opis, a se mi zazdi, da zastavica ni postavljena pravilno. Glede na opis bi morala stati na zahodni strani drevesa. Ko jo opazujem s strogega juga, pa jo vidim praktično pred drevesom. Po potki se premaknem za devetdeset stopinj. Sedaj gledam na drevo točno z vzhoda. Potemtakem bi moralo drevo zastavico sedaj zakrivati. A zlomek je lepo viden levo od drevesa. Če že ne stoji na jugu, stoji vsaj jugozahodno od drevesa. Nikakor pa ne zahodno. Ha, ne bodo me prelisičili, si mislim in perforiram Z.

Tudi naslednja kontrola mi da misliti. Že opis je nekoliko nenavaden: severovzhodni del ovinka potoka. Ko potok opazujem po daljši osi, sem sprva prepričan, da je lahko pravilen le odgovor A. Ko se nato premaknem na drugi konec potoka, tako da ga gledam vzdolž krajše osi, pa dam prednost zastavici C. Zastavica A se mi zdi preveč severozahodno. Še dvakrat se vrnem na izhodišče in spet nazaj. C se mi zdi po položaju bolj pravilna, a je postavljena precej visoko nad gladino potoka. Glede tega se zdi primernejša A, ki stoji tik ob vodi. Lahko bi bil tudi Z, a se mi ne zdi dovolj izrazit, zato se vendarle odločim za C.

Do konca so le še tri kontrole. Ko zavijem okoli hiške, ki stoji ob jezercu, pa me nepričakovano ustavi kontrolor. Druga časovna kontrola. V Vrsti pred menoj sta še dva tekmovalca, zato je treba malce počakati. Medtem moram oddati karto. Žal mi je, da si je nisem uspel ogledati, preden so mi jo vzeli. Časovno kontrolo sem pričakoval šele na koncu.

Po nekaj minutah sem končno na vrsti. Tokrat si vzamem tudi tisto sekundo za ogled opisa kontrolne točke! Dve zastavici lahko hitro izločim, ker stojita na napačnem hribčku. Med ostalima dvema se odločim na podlagi kompasa. Tokrat porabim devet sekund. Prvi trenutek se mi zazdi, da sem ga spet polomil. A sem spet preveč brzopleto reagiral? No, ne vem, bomo videli na cilju.

Pred menoj so še zadnje tri kontrole. Te so precej enostavne, zato se čez nekaj minut že fijakam proti cilju. Okoli zloglasnega Youth-hostla pridem ponovno na ploščad pred šolo. Oddam kartonček in dobim list z rešitvami. Fani in Timi (ki me je prehitel že nekje na sredi proge) me čakata v senci. Tam sta tudi Jerneja in Eva, ki sta se medtem pridružili.

Primerjamo odgovore z rezultati, ki visijo na oglasni deski. Imam tri napake. Seveda je bila napačna že prva časovna kontrola. Tepec! Narobe je tudi Z, ki sem ga (dlakocepec) dodelil dvanajsti kontroli. Zato pa sem se pravilno odločil na trinajstki. Povsem pa me preseneti tretja napaka. Na osmi kontroli je bil baje očiten Z. Timi in Fani sta ga odkrila brez težav. Ne vem, kaj sem tam gledal jaz. Niti za hip nisem pomislil na Z. Čudno.

Pravzaprav sem z rezultatom kar zadovoljen. Tudi Timi in Fani sta se dobro odrezala; dosegla sta le eno točko manj. Žal pa je Fani na cilj prišla 9 sekund (!) prepozno. Za celotno progo smo imeli namreč dve uri in pol časa. In Fani je ta čas prekoračila za pičlih devet sekund. S tem pa je na žalost izgubila eno točko. Rezultatov sicer v tem trenutku še ni, saj so nekateri tekmovalci še na progi. Na oglasni deski so obešeni le delni rezultati. Rezultati tistih, ki so v cilj prišli med prvimi.

Vidim, da Angleži že odhajajo. Bragginsovo vprašam, če morda ve, kdaj bo razglasitev rezultatov. Pravi, da verjetno zvečer, na banketu. Tako tudi mi odidemo. Ura bo vsak čas dve, za ob štirih je napovedan sestanek vodij ekip. Ne bi radi spet ostali brez kosila, zato se odpravimo v mesto. Skušamo najti picerijo, ki smo jo včeraj bežno ugledali iz avtomobila. Prekrižarimo Marijampole po dolgem in počez (kar sicer ni prav težko), a picerije ne najdemo. Tako se odločimo za Grilas, ki ga slučajno odkrijemo med iskanjem.

Lokal je praktično prazen. Le pri eni mizi sedi skupina mladenk in sreba kokakolas. Natakarica je zato videti kar nekoliko presenečena, ko naročimo hrano. Ne razume tujega jezika, zato rečemo ham-ham in pokažemo na usta. A vsaj jedilni list je na srečo dvojezičen. Nizke cene, tako kot povsod v Litvi. Hrana se izkaže za zelo okusno, moji ražnjiči po indijsko me navdušijo. Tudi ostali so zadovoljni s svojim izborom.

Ura je deset minut do štirih. Ravno toliko časa še ostane, da našo četico odpeljem do Lune. Sam pa oddrvim na drugi konec mesta do tekmovalnega centra. Tokrat sem za spremembo jaz prvi. Počasi se prikotalijo še ostali. Danes je sejna soba precej manj Ponovno pred tekmovalnim centrom nabasana. Le Norvežana sta dva, sicer je iz vsake reprezentance le po en predstavnik. Najprej nam razdelijo uradne rezultate današnje etape. Uvrstil sem se na sedmo mesto, Timi je 23., Fani pa 27. Konkurenca je zelo izenačena, med drugim in triindvajsetim mestom sta samo dve točki razlike. V vodstvu je Rusinja z enim napačnim odgovorom. Zanimivo, da so tudi ostali imeli slab dan na časovnih kontrolah. Le dva tekmovalca izmed šestintridesetih sta pravilno odpravila obe časovni kontroli.

Sestanek je kratek. Tokrat imam vprašanja v glavnem le jaz. Omenim dvomljivo postavljeno zastavico na dvanajsti kontroli. V oporo mi je dejstvo, da je kar sedem tekmovalcev delilo moje mnenje in izbralo odgovor Z. Med njimi tudi Irec, Danec, Norvežan. Sture se strinja, da je bila mogoče postavljena nekoliko iz smeri. Hkrati pa nam razloži, da takšnih Z odgovorov ne postavljajo. Če je zastavica mišljena kot napačna, je postavljena izrazito napačno. Tako majhni odkloni ne veljajo. Škoda, da nisem tega vedel že prej! Z eno točko več bi se uvrstil celo na drugo mesto! Sedaj mi je še toliko bolj žal za neumnost na prvi časovni kontroli. Park vendarle ni tako zahteven kot gozd. Jutri bo gotovo težje. Zato je še toliko bolj škoda, da je takšna nepričakovana priložnost za vidnejšo uvrstitev brez potrebe splavala po vodi.

Sture pove, da je dobil nekaj pripomb tudi glede kontrole številka trinajst. Nekateri so se pritoževali, da zastavica ni stala na ovinku potoka, ampak precej višje. Sture naredi nazoren primer s plastičnim kozarčkom. V njem je le dober centimeter vode. Kljub temu pa rečemo kozarec tudi tistemu delu, kjer trenutno ni vode. Podobno je s potokom. Gladina vode je bila danes res precej nizko v strugi potoka. Če pa bi bilo vode precej več, bi se lahko dvignila vse do položaja, kjer je stala zastavica. Zato ne moremo trditi, da je zastavica postavljena previsoko, lahko ugotovimo le, da je trenutno gladina vode nizka. Med tekmo sicer nisem razmišljal na tak način, a se mi vseeno zdi fino, da sem odgovoril pravilno prav tam, kjer so grešili tudi velemojstri (vsi Norvežani, s svetovnim prvakom Perom Midthaugnom na čelu, pa Dave Gittus in pravzaprav večina ostalih). No ja, nekje pač moramo najti tolažbo.

Sture bi rad sestanek zaključil, saj je ob šestih že banket. A jaz imam še nekaj vprašanj. Zanima me, ali lahko uporabljamo svoje perforatorje. Na tekmovanju namreč ob vsaki kontroli na količku visi perforator, s katerim tekmovalci preluknjajo odgovor na kontrolnem kartončku. Ti perforatorji so trdi in precej nerodni. Kar nekajkrat sem imel nemalo težav, da sem lahko preluknjal svoj karton. Sture pojasni, da bi v principu lahko uporabljal tudi svoj perforator. Vendar je to potrebno povedati že na startu, da pri pregledu odgovorov kontrolor ne bo začuden, ko bodo vse perforacije enake. Uvidim, da je način perforiranja vsakega odgovora z drugačnim perforatorjem dejansko boljši, saj je na tak način res potrebno odgovarjati sproti in ni možno naknadno prepisovati odgovorov od koga drugega.

Za zaključek opozorim vse prisotne še na nagradno vprašanje, ki ga ima naša ekipa natisnjenega na majici. Prvi, ki bo odgovoril pravilno, dobi kolekcijo slovenskih vin, ki smo jih pripeljali s seboj za nagrado. Krešo si je namreč zamislil duhovito slikovno uganko, ki smo jo natisnili na majice naše reprezentance. Takoj se oglasi sivolasi Norvežan. Pove, da že od včeraj, ko nas je prvič zagledal, razmišlja o rešitvi. Zato sedaj takoj izstreli pravilni odgovor.

Sestanka je konec. Zunaj povabim Norvežana do avtomobila in mu izročim darilno kartonsko škatlo s tremi različnimi buteljkami s haloškega vinorodnega območja. Videti je zelo zadovoljen. Mislim, da je nagrad zašla v prave roke. Pravi, da ve za našo slovensko-hrvaško Pre-O ligo. Če bomo kdaj organizirali kakšno večdnevno preizkušnjo, bi tudi Norvežani z veseljem prišli v naš konec.

Vrnem se v motel. Naši so bili medtem na bovlingu. Pol ure je še časa do banketa. Ta bo v diskoteki ob restavraciji. Upam, da ni več krvavih madežev pred stopnicami. Saj res, moral bi počivati. Je dejal doktor. Za nekaj minut se bom ulegel, ostali gredo namreč odigrat še en namizni nogomet. Zadnja postaja po dolgem dnevu

Malce zamujamo na banket. Diskoteka je že polna. Sredi plesišča je obložena miza. Hladni bife. Tekmovalci in organizatorji posedajo ob mizicah ali postopajo po plesišču. Na odru igra litvanska skupina. Pridruži se jim pevka. Prijetna viža malce spominja na soul izvedbe naše Neishe. Pavzo izkoristi Valerij Čodikov. Stopi na oder in nas vse skupaj povabi v Kijev na naslednje svetovno prvenstvo. Tudi Anne Braggins ima kratek govor. Zahvali se prizadevnim organizatorjem. Vse skupaj pa spomni, da bo naslednje leto pred svetovnim prvenstvom v Ukrajini še evropsko prvenstvo v Franciji. Seveda pa se bo večina prisotnih srečala že čez slab mesec na letošnjem svetovnem prvenstvu na Finskem.

Dan gre počasi h koncu. Standardna situacija. Jaz v postelji, na televiziji nogomet. Danes se koljejo Italijani in Američani. Res groba igra, precej izključitev. Zanimivo je poslušati domačega komentatorja, ki vsa imena tekmovalcev izgovarja po litvansko. Recimo: predsedniku organizacijskega komiteja rečejo Francas Bekenbauris. Za danes bo dovolj. Luč se izklopi, okno se odpre. Komarji ne vidijo več svojega cilja. Prikrade se spanec.

Nedelja, 18. junij 2006

Po zajtrku se vsi prebivalci Lune strpamo v kombije in avtomobile. Danes je na sporedu gozdna etapa; karavana se odpravi v približno trideset kilometrov oddaljeno vasico Kazlu Ruda. Po dobre pol ure vožnje smo že tam. Skozi vas in nato po gozdni poti med drevesa in komarje. Mi in Norvežani parkiramo na ozki jasi. Za kombije ni prostora, zato se le-ti takoj, ko raztovorijo svoje potnike, obrnejo in zapustijo gozd.

Na drugi strani gozdne poti je še ena jasa. Tam je postavljenih nekaj klopi, ki so jih očitno prinesli kar iz lokalne kino dvorane. Prostor se prav kmalu prelevi v živahno čakalnico. Komarji so sprva kar nekoliko presenečeni nad nepričakovano pojedino. A si hitro opomorejo, zato smo več kot hvaležni organizatorju, ki prav v tistem trenutku prične deliti cele vrečke razpršilcev proti mrčesu. Kmalu zatem se nam pridruži še četa mladih litvanskih vojakov. Organizator jih je priskrbel za pomoč tekmovalcem, ki uporabljajo invalidske vozičke. Sedaj je vse nared in tekmovanje se lahko prične.

Fani štarta med prvimi, jaz nekje na sredini, Timi pa skoraj povsem na koncu. Za začetek nas spet čaka časovna kontrola. Tokrat si zabičam: vzemi si dovolj časa, v miru si oglej situacijo na karti, situacijo v naravi in opis kontrolne točke. Pred menoj je na vrsti Rusinja, tista ki je po prvem dnevu v vodstvu. Ko se vrača od časovne kontrole, mora mimo mene, ki čakam na začetku stranske gozdne stezice. Skušam karkoli razbrati iz njenega obraza. A ta je povsem brezizrazen in hladen kot naga rit v sibirski tajgi sredi februarske noči. Ko se pripeljem do kontrole, sem takoj dobre volje. Tokrat ne bi smel zgrešiti! Zagledam dve jami, ena bližje meni, druga nekoliko bolj oddaljena in malce bolj v desno. Ob vsaki jami dve zastavici: ena na levem robu jame, druga za devetdeset stopinj bolj desno, torej na meni bolj oddaljenem robu. Hitro poškilim še na kompas, čeprav sem se orientiral že prej: gozdna stezica, po kateri sem se pripeljal, je usmerjena namreč natanko na sever, kontrolna točka pa leži desno od nje, torej jo opazujem od zahoda proti vzhodu. V roke mi potisnejo list z vprašanjem in čas začne teči. Najprej pogledam na izsek karte. Takoj najdem obe jami, krogec je narisan okoli bližje jame. Torej prideta v poštev le zastavici A in B. Pogledam še opis: severni rob. Več kot enostavno. Za vsak slučaj še enkrat pogledam objekt pred seboj, pa še enkrat karto in opis in končno izdavim: B!

Vračam se po stezici na glavno gozdno pot, ko me prešine grozljivo spoznanje. Ne morem verjeti! Simbol za severni rob je narisan na zgornjem robu kroga, ki predstavlja objekt, torej na, recimo temu, najbolj oddaljenem robu kroga. Ampak jaz sem vendar opazoval jami iz zahodne strani, torej je ležal sever na moji levi in ne pred menoj. Naredil sem najbolj banalno, začetniško napako! Orientacija simbola ustreza situaciji v naravi samo takrat, če objekt opazuješ z juga in je sever res naravnost pred teboj. V vsakem drugem primeru moraš najprej v glavi ustrezno obrniti simbol. Pa saj to vem že od prvega dne, ko sem se začel učiti orientacije. Pravilni odgovor je bil A in ne B! To mi je v trenutku kristalno jasno. A je stres na časovni kontroli res tako velik, da se ne morem izogniti banalnim napakam?

Gozdna pot, po kateri se sedaj peljem, se kmalu razcepi. Točno na razcepu zagledam štartno "hišico", se pravi Litvanko pod baldahinom. Na štartu moram počakati, saj je pred menoj v "čakalnici" še eden izmed Angležev. Le kam je tako na hitro izginila Rusinja? Anglež končno štarta. Na progo nas spuščajo v dvominutnem intervalu, zato vem, da bom natanko čez dve minuti odrinil tudi jaz. Ko manjka do mojega štarta le še nekaj sekund, zagledam Angleža, kako se vrača po poti nazaj proti štartu. V prvem trenutku pomislim, da je z njim nekaj narobe, potem pa uvidim, da šteje korake. Očitno meri razdaljo od prve kontrolne točke nazaj do štarta! Le zakaj?

Sedaj štartam tudi jaz. Ker sem na skuterju, ga kmalu prehitim, zato sem na prvi kontrolni točki pred njim. Levo od poti je jasa, na njenem robu štiri zastavice. Ugotoviti je potrebno, katera stoji na severovzhodnem robu. Na prvi pogled dokaj enostavna naloga, vendar mi Angleževo ravnanje da misliti, zato sem dodatno previden. Ko z merilčkom, ki je sestavni del kompasa, izmerim razdaljo na karti, ugotovim, da je jasa od štarta oddaljena 16 mm, kar pomeni pri merilu karte 1:5000 osemdeset metrov v naravi. Tako na oko pa sem sedaj že vsaj sto metrov vstran od štarta. Ali stojim pred pravo jaso? Sedaj se tudi jaz počasi vračam proti štartu. Ker sem na skutreju, na žalost ne morem šteti korakov. Zato pa sedaj bolj natančno opazujem gozd na svoji desni in vsaj približno ocenjujem tudi razdaljo. Vrnem se povsem do štarta, kjer me začudeno opazuje naslednji tekmovalec. Obrnem se in grem ponovno po poti, po kateri sem se pravkar vračal. Sedaj štejem odseke po približno deset metrov in tam, kjer bi naj bila po moji oceni točka, od štarta oddaljena osemdeset metrov, zares na levi strani zagledam v gozdu majhno jaso. Se pravi, da je postavljavec proge že na prvi kontroli pripravili past. Pravilni odgovor bo torej Z - nobena zastavica ni postavljena pravilno, saj vse štiri stojijo ob napačni jasi! Še dobro, da me je Angleževo ravnanje naredilo bolj pozornega. Vprašanje, če bi sam spregledal nastavljeno zanko.

No, dobro. Na časovni kontroli sem ga pač spet polomil, bo pa zato šlo mogoče na progi boljše. Prvo kontrolo sem že ugnal, o tem sem prepričan. Tudi druga kontrola zgleda dokaj enostavno, zato se mi začne vračati samozavest. Ko pridem do tretje in nato še do četrte in pete kontrolne točke, pa kmalu uvidim, da se tekmovanje v gozdu ne da primerjati z orientacijo v parku. Včeraj je bilo vse skupaj res presenetljivo enostavno, danes pa je zadeva povsem drugačna. Park je ravna, odprta površina z odlično vidljivostjo, tukaj v gozdu pa je vse zaraščeno, ukrivljeno, skrito očem. Stegujem vrat, se prevažam naprej in nazaj. Najraje bi vstal s skuterja, zdi se mi, da bi tako več videl. A vidim, da tudi visokorasli Norvežan, ki ga srečam na eni izmed kontrol, ne more dovolj stegniti vratu. Zastavice so postavljene premišljeno, nagajivo za vse tekmovalne višine.

Merim razdalje, skušam najti pomožne objekte, ki bi bili v kakšnem odnosu z iskanim objektom, a karkoli naredim, skoraj zmeraj ostaneta vsaj dve zastavici, med katerima kolebam. Kmalu se pojavijo še zunanje oteževalne okoliščine. Vroče mi je, zato slečem zgornji del trenirke. Toda komarjev je res veliko in izredno so nadležni. Tako se odločim, da bom raje prenašal vročino in se spet oblečem. A glavna težava šele prihaja. Kmalu namreč ugotovim, da sem naredil kapitalno napako, ker čez noč nisem dal polniti akumulatorjev na skuterju. Zdelo se mi je, da so še dovolj polni, sedaj pa že na začetku proge z grozo spoznam, da gorita samo še dve od desetih lučk. Ker skušam čimbolj varčevati z elektriko, se ne upam premikati tolikokrat nazaj in naprej na posameznih kontrolnih točkah, kot bi si to sicer želel. Za nameček je gozdna pot na mnogih mestih na debelo prekrita z mivko, tako da se skuter dobesedno pogreza vanjo in tako porabim še več dragocene energije iz akumulatorjev. Kar dvakrat se tako nesrečno vkopljem, da sploh ne morem več speljati in mi mora pomagati vojak, ki me prehiti, medtem ko v navadnem invalidskem vozičku potiska eno izmed latvijskih tekmovalk.

Zaradi vsega omenjenega porabim tudi mnogo preveč časa, kot bi si ga lahko privoščil. Nisem še niti na polovici proge, ko ves nesrečen ugotovim, da sem potrošil že več kot dve tretjini dovoljenega časa. Koncentracija in volja mi skoraj povsem upadeta. Začenjam se na hitro odločati, želim le še čim prej priti na cilj. Tedaj me na srečo dohiti Timi, ki je s progo do sedaj opravil očitno zelo hitro, saj je štartal med zadnjimi. Vsaj delno si oddahnem: če me bo akumulator pustil povsem na cedilu, me bo skušal potiskati. Sedaj po poti hitiva skupaj, seveda pa naloge še zmeraj rešujeva vsak zase. Niti o že rešenih nalogah ne upava razpravljati, da ne bi tekmovalci, ki jih srečujeva, mislili, da gre za kakšno vseslovensko zaroto.

Na drugi časovni kontroli, na katero naletiva na zadnji četrtini proge, si tokrat vzamem res dovolj časa za premislek. Čas zato ni posebno dober, je pa tokrat vsaj odgovor pravilen. Zdi se mi, da sem se nekako pobral. Sedaj, ko imam ob sebi Timija, sem spet nekoliko bolj sproščen in zdi se mi, da se tudi na kontrolnih točkah pravilno odločam, čeprav se ne upava nikjer prav dolgo obirati.

Končno se bližava cilju. Gozda je konec, sedaj hodiva med hišami in dvorišči. Predzadnja kontrola je nekaj posebnega. Hiš ni več, prišla sva spet v majhen gozdiček. Potrebno je poiskati zastavico, ki stoji na križišču poti. Zveni zelo enostavno, a gozdiček je prepreden z desetinami poti, ki se križajo v vseh smereh. Čeprav je dovoljeno iti po vseh, tokrat celo prav do zastavic, je potrebno precej orientacije, da najdeš pravo stezico.

Na skuterju gori samo še ena lučka. A sedaj sem pomirjen, saj pred seboj že vidim napis "FINIŠAS". S Timijem se ločiva. Na zadnji kontrolni točki me spet čaka poskus potegavščine. Vse zastavice stojijo na povsem napačnem koncu razvejanega križišča poti, kar ni takoj povsem očitno, a sem dovolj previden, da to kmalu opazim. Minuto zatem sem na cilju! Ciljno črto prevozim le minuto pred iztekom časa (vsakih pet minut prekoračitve časovnega limita prinese namreč eno točko odbitka). Hvala skuter, ti stari premetač si vendarle vzdržal.

Fani, Eva in Jerneja so že v ciljnem prostoru. Že kar nestrpno naju čakajo. Eva je bila na progi skupaj s Faniko in jo neutrudno priganjala, tako da tokrat tudi Fani ni prekoračila časovne omejitve. Sedaj si vsi privoščimo enolončnico, ki jo organizator deli tekmovalcem, ki so že na cilju. To je čas za prve primerjave rezultatov in preštevanje pravilnih odgovorov. Vsi trije smo enotnega mnenja, da je bila današnja etapa res neprimerno težja od včerajšnje, zato smo tudi naredili nekaj več napak kot včeraj.

Medtem pridejo na cilj še zadnji tekmovalci. Kmalu zatem izobesijo rezultate današnje etape in nato še skupne rezultate. Naša pričakovanja so potrjena: vsi trije smo si nekoliko pokvarili skupno uvrstitev. Jaz sem danes pristal na 20. mestu in s tem v skupni uvrstitvi zdrknil na petnajsto mesto. Timi je bil danes dve mesti za menoj in s tem skupno devetnajsti. Fani je danes osvojila 32., skupno pa enaintrideseto mesto. Tudi v današnji etapi je zmagala Rusinja, ki je bila najboljša že včeraj. Tako o skupnem zmagovalcu ni nikakršne dileme.

Počasi se bo treba vrniti v Marijampole na zadnje dejanje tega prvenstva - svečano podelitev medalj. Ker je ciljni prostor na povsem drugem koncu, kot je bil štart, smo seveda skupaj z Norvežani ostali brez avtomobilov. A vodja norveške reprezentance je že našel rešitev. Nekega tekmovalca iz Latvije je pregovoril, da bo mene in še dva Norvežana odpeljal po naše tri avtomobile. Tako smo v nekaj minutah že spet na štartu, kjer sicer ni več nikogar, le naši zvesti jekleni konjički nas čakajo obkroženi z roji komarjev. Zgleda, da jim nikakor ni jasno (komarjem namreč), zakaj se teh konjev ne da normalno pičiti.

Ko se kmalu zatem pripeljem nazaj v ciljni prostor, je tam že vse v odhajanju. Vreme je namreč očitno spoznalo, da je tekmovanja konec. Po dveh dneh sončne pripeke pričenjajo z neba curljati dežne kaplje, ki se hitro gostijo in grozijo prerasti v nevihto. In res. Ko karavana vozil drvi nazaj v Marijampole, nas že pere odločna litvanska ploha.

Sprva je bilo predvideno, da bo zaključna slovesnost s podelitvijo priznanj na ploščadi pred mestno hišo, tam kjer je bila tudi otvoritev. A zaradi dežja je zadeva sedaj prestavljena v notranjost mestne hiše, v slavnostno dvorano. Posedemo, kot šolski otroci, prav vsi v zadnje vrste. Za ogrevanje nam spet postrežejo z izredno dolgoveznim socialističnim govorom. V grozi uzrem sedaj že dobro znanega prevajalca in takoj mi je jasno, kakšna kalvarija nas spet čaka.

Iz dremeža nas zbudi himna. Sedaj gre zares. Najprej je na vrsti podelitev pokalov in priznanj za prvo etapo (tekmovanje prvega dne), samo za kategorijo paraolimpik. Prvi trije dobijo pokale, četrto, peto in šesto uvrščeni pa priznanja. Prvi dan sem bil v skupni uvrstitvi sicer šele sedmi, toda med temi sedmimi so bili tudi trije neinvalidi, ki so tekmovali le v kategoriji open, tako da sem v kategoriji paraolimpik zasedel četrto mesto! No, tudi to je nekaj, dobil sem priznanje. Po drugi strani pa me četrto mesto ponovno spomni na nepotrebno napako na prvi časovni kontroli na začetku prvega dne. Oh, če bi ne bilo tega če-ja, bi sedaj v rokah držal celo pokal iz evropskega prvenstva. Tako zelo blizu sem mu bil; vprašanje, če se bo podobna priložnost ponudila še kdaj?

Dobitniki stopajo na oder, kjer prejmejo priznanje oziroma pokal. A jaz na oder ne morem, saj nanj vodijo le ozke in strme stopnice. Zato pride gora v mojem primeru kar k Mohamedu. Na žalost pa zato manjkam na skupni fotografiji nagrajencev prve etape. Nič zato, saj imam doma PhotoShop. S fotomontažo lahko med dobitnike po potrebi dodam tudi Gadafija!

Prva podelitev je s tem zaključena. Sedaj sledi še enaka procedura za zmagovalce druge etape. Tukaj so protagonisti nekoliko spremenjeni ali vsaj premešani. Z izjemo zmagovalke, seveda. Rusinje mora na oder že po svoj drugi zlati pokal. Nato sledi podelitev pokalov in medalj za skupno uvrstitev, najprej v kategoriji paraolimpik in nato še v kategoriji open. V vseh kombinacijah je na prvem mestu seveda ena in ista oseba. Rusinja je organizatorjem odnesla vse prve nagrade. V zahvalnem govoru nato pove, da je bilo to njeno prvo tekmovanje v precizni orientaciji in da se ji stvar sploh ni zdela pretirano težka. Ta izjava seveda takoj spravi v slabo voljo predvsem Norvežane, ki resno in zavzeto trenirajo ta šport že vrsto let.

S tem je evropsko prvenstvo v precizni orientaciji zares zaključeno. Župan sicer vabi vse udeležence še na zakusko, ki so jo pripravili v kletnih prostorih mestne hiše, a nam se mudi na pot. Danes zvečer moramo biti že v Bialystoku na Poljskem, kjer nas čaka soba v hotelu Awa Park. Ura se že bliža četrti, zunaj še zmeraj dežuje, zato bi radi čim prej krenili. Na poti proti avtomobilu, ki je parkiran pred mestno hišo, nas sicer dohiti eden izmed organizatorjev in nas prepričuje, naj vendarle pridemo še na zakusko, a mi se ne damo. Z mislimi smo že na poti domov, zato se mu prijazno zahvalimo in odrinemo.

Tokrat se izognemo novi obvoznici in jo mahnemo po stari cesti v smeri proti Poljski. Že po nekaj kilometrih cesta privijuga v Kalvarijo, zadnji kraj pred poljsko mejo. Kmalu pa nam postane presneto žal, da nismo izbral hitre obvoznice. Tik za Kalvarijo, ko se že spet pričnejo polja, na vsem lepem iz zasede na levi strani ceste skoči policaj in nam maha, naj ustavimo. Nimam kam zapeljati, zato se ustavim šele čez sto metrov, počasi obrnem in se vrnem do policijskega avtomobila, ki ga sedaj zagledamo, kako preži na stranski makadamski cesti. Zapeljem s ceste in ugasnem motor. Policaj pride do avtomobila. Ostanem za volanom in odprem šipo. Najprej prične nekaj po litvansko. Ko ga začudeno gledam, preklopi v ruščino. Vljudno vprašam, če zna morda angleško. Sedaj me on zabodeno gleda. Poskusim še v nemščini. Presenečenje, nemško za silo obvlada. Pojasni nam, da smo vozili sedemdeset, pa bi smeli največ petdeset. Znak za konec kraja je šele kakšnih dvesto metrov naprej. Pokaže mi ga in sedaj ga vidim tudi jaz. Žal prepozno. Pravi, da me bo napaka stala 400 litasov! Hudiča, to je več kot 100 evrov. Povem mu, da nimamo litasov, lahko pa mu dam evre. Nisem banka, pravi on. Ali lahko grem kam zamenjat, vpršam jaz. Nikamor ne boš hodil. Če nimaš denarja, moraš z nami na policijsko postajo. Pravi, da naj izstopim in pridem z dokumenti do policijskega avtomobila. Tukaj vidim svojo priložnost. Odprem vrata in pričnem vstajati, tristokrat bolj okorno in nerodno, kot bi to bilo potrebno. Z očitnim naporom se počasi zravnam in se krevsljaje odpravim proti njemu. Takoj mu iz obraza razberem osuplost. Nemudoma izkoristim priložnost in pričnem razlagati, da se vračamo z evropskega prvenstva za invalide, ki ga je tako veličastno organizirala njihova država. Pri tem s težavo drsam po rahlo nagnjeni makadamski cesti proti policijskemu avtomobilu, iz katerega me sedaj zaprepadeno zre tudi njegov kolega. Naenkrat imam precej boljši občutek, kot sem ga imel na časovnih kontrolah. Sedaj sta moja, že čutim. In res, prvi policaj stopi do avtomobila in se na kratko posvetuje s svojim kolegom. Ne mine minuta in že je spet pri meni. Naj mi bo, tokrat, pravi. V bodoče pa naj pazim na omejitve, v Litvi se divja! Vsekakor, se strinjam z njim. Danke schön, lahko je brez skrbi, odslej bom vozil izredno počasi in po predpisih. Pomaham še drugemu policaju in se odpravim nazaj do avtomobila. Pri tem imam neprijeten občutek, da sem sedaj naenkrat precej hitrejši in manj okoren. A na koncu sem vendarle nazaj za volanom in že obračamo spet proti Poljski.

Sedaj poteka spet vse gladko. Na poljski strani meje nam tokrat sicer pogledajo tudi potne liste, a to je tudi vse. V nedeljskem poznem popoldnevu je prometa malo, zato hitro napredujemo. Dobrih petdeset kilometrov pred končnim ciljem nas dokončno premaga lakota (saj res, saj sploh nismo imeli kosila), zato se ustavimo v gostilnici, ki jo zazremo ob cesti. Hrana je poceni, zato so želodci kmalu polni, pravzaprav že kar prepolni. Ko čez slabo uro parkiramo pred hotelom Awa Park v Bialystoku in dobimo isto sobo, ki smo jo zapustili pred tremi dnevi, je vrsta pred straniščem neizbežna. Le veliki meri volje in samoprepričevanja se lahko zahvalim, da kot tretji v vrsti hrabro zdržim vse pritiske od znotraj.

Ponedeljek, 19. junij 2006

Z reprizo kraljevskega zajtrka izpred treh dni se poslovimo od sicer skromnega penziona v Bialystoku. Danes nas čaka Poljska v vsej svoji veličini, zato se ne obiramo prav veliko. Avtoradio uglasimo na tretji poljski program, ki se na displeju reklamira z napisom "Trojka, najbližej muziky". Medtem, ko ostale postaje vse prepogosto prekinjajo glasbo z reklamami, se "Trojka" resnično le enkrat na uro na kratko posveti novicam, ves preostali čas pa nas prijetno razveseljuje z glasbo. Tako ostanemo zvesti njeni frekvenci vse do Češke meje in še nekoliko čez.

Čez slabi dve uri smo že v Varšavi. Tokrat peljemo skozi strogi center, zaokrožimo po njem in skozi okna občudujemo veličastne zgradbe. Na izhodu iz mesta zgrešimo priključek na avtocesto, zato se nam pot podaljša za dodatnih nekaj kilometrov, ki jih porabimo, da iz zahodnih predmestij spet pridemo na avtocesto proti Krakovu.

Cesta in vožnja in cesta in vožnja in "Trojka" in vožnja in tako dalje in tako naprej. Avtocesta je in ni. Ima sicer dva ločena pasova, a kot že rečeno, se vsakih nekaj kilometrov pojavi križišče, kjer je potrebno upočasniti, na občasnih semaforjih pa celo ustaviti. Kmalu spoznamo, da na navadnih križiščih nihče ne upočasnjuje, saj želijo vsi čim prej premagati za naše razmere res velike razdalje. Tako se prepustimo toku in drvimo in drvimo.

Eno takih križišč, kjer je potrebno zmanjšati hitrost na 70 km na uro, se pojavi takoj za blagim klancem. Tako ne utegnem opaziti policijske kontrole, ki stoji točno na križišču. Hop, zamahne policaj z liziko in že spet smo v kaši. In tokrat v res veliki kaši! Bežen pogled na tahimeter mi razkrije grozljivo dejstvo: vozimo s 140 km/h. Pri tako veliki hitrosti uspem ustaviti šele po skoraj dvesto metrih. Na avtocesti je nemogoče obrniti, zato zapeljemo na stran in čakamo. Policaj, ki nas je ustavljal, jo sedaj počasi maha proti nam. O groza, to bo še dodatno besen, saj mora zaradi nas prehoditi skoraj dvesto metrov. Tokrat se pa res ne bomo izvlekli brez kazni!

Končno je pri avtu. Zahteva dokumente in potne liste. Potni listi so v prtljažniku, zato Jerneja izstopi. Odpre prtljažnik in mu jih izroči. Ta pri tem opazi skuter in Jerneja mu začne, kar po Slovensko, nekaj razlagati. Sedaj izstopim še jaz, počasi in mukoma, kolikor se le da. Jerneja se znajde in mi da roko, češ da bom tako lažje prišel okoli avtomobila. Medtem mimo vozeči avtomobili drvijo z nezmanjšano hitrostjo, kar nekako zmanjšuje resnost mojega prekrška. Policaj zahteva plačilo v poljskih zlotih. Znesek je še nekoliko višji od tistega v Litvi. Spet ponudim plačilo v evrih. To na srečo spet ne pride v poštev. Policaj še enkrat pogleda moj potni list in vpraša, ali je to moj skuter. Prikimam. Po moje si misli, kako lahko takšen človek sploh vozi avto. Mogoče pa mu bolezen ne pusti odmakniti noge od pedala za plin. Nikoli ne bom izvedel, kakšne so bile v resnici v tistem trenutku njegove misli, a po nekaj trenutkih zapre potni list, mi ga izroči in reče nekaj takšnega, kot srečno. Obrne se in odmaršira tja, od koder je prišel. Z Jernejo kar ne moreva verjeti. Še nekaj časa zreva za njim, potem pa le zapreva na široko odprta usta in se vrneva v avto.

Preostanek dneva vozimo po predpisih. Dve opozorili sta bili dovolj, usode ne smemo več izzivati. Dan se nagiba proti večeru in Poljske je počasi vendarle konec. Prečkamo mejo s Češko, sedaj imamo le še dobre pol ure do Čadce na Slovaškem. A preden spet zapustimo Češko, se še na kratko ustavimo ob treh brezah in izstopimo za minutko ali dve. Fani, Jerneja in Eva namreč še nikoli niso bile na Češkem in temu nameravamo narediti konec.

Ura je devet zvečer. Sedimo na terasi pred hotelom Lipa v Čadci se mastimo in pijemo pivo. Vsaj eni izmed nas. Pravzaprav večina pije kokakolo, zato pa tisti eden toliko bolj z užitkom pivo. Zgoraj nas že čakajo preverjeno odlične sobe s preverjeno blagodejnimi posteljami, v katere se bomo vsak čas zavalili in se pogreznili v odrešilni spanec.

Torek, 20. junij 2006

Naveličani smo že. Vse nas že boli. A zadnji kilometri na srečo hitro tečejo. Že je tukaj Bratislava, kmalu zatem tudi Dunaj. Vozimo se proti Gradcu, ko me prešine neka misel. A sem preveč utrujen, da bi ji posvetil dovolj pozornosti, zato razočarana spet izpuhti.

Po šestih dneh in več kot tri tisoč prevoženih kilometrih smo spet v Sloveniji. Spet doma. Evropsko prvenstvo je za nami, ostala pa je dobra izkušnja, lep spomin in buška na glavi.

Zahvaljujemo se Društvu distrofikov Slovenije, ki je v okviru svojih športnih programov finančno podprlo našo udeležbo na evropskem prvenstvu v precizni orientaciji.