Svetovno prvenstvo v precizni orientaciji

Joensuu (Finska), 10. - 12. julij 2006

Po dveh zelo aktivnih letih treningov, tekmovanj in organiziranja tekmovanj v precizni orientaciji, smo se odločili, da bi se morali udeleževati tudi večjih tekmovanj, kot sta ETOC (Evropsko prvenstvo v precizni orientaciji) in WTOC (Svetovno prvenstvo v precizni orientaciji). Poleg tega, da bi se borili za čimboljše rezultate, bi lahko na ta način ocenili nivo našega znanja in primerjali zahtevnost domačih tekmovanj.

Z osvojitvijo 4. mesta na Svetovnem prvenstvu na Finskem, se je izkazalo, da prav nič ne zaostajamo za drugimi, predvsem Skandinavci, ki imajo veliko več tekmovanj v letu, na katerih tekmuje veliko več tekmovalcev, celo v različnih disciplinah precizne orientacije, kot so npr. šprint, štafetno in nočno.

Uvrstitev

Prvenstva bi se iz posamezne države lahko udeležili največ trije tekmovalci v kategoriji open in trije v kategoriji paralimpik.

Z uvrstitvijo v reprezentanco se nisem obremenjeval, saj predvsem zaradi visokih potnih stroškov, ki bi jih morali v glavnem kriti sami, ni nihče pokazal posebnega zanimanja, da bi se prvenstva na Finskem udeležil. Poleg tega na vseh dosedanjih tekmovanjih v precizni orientaciji nisem nikoli dosegel slabšega mesta od 5. mesta, razen 8. mesto v elitni kategoriji na švedskem O-ringnu 1999. Poleg tega sem dosegel svojo prvo zmago prav na letošnjem tekmovanju v Zagrebu, ki bi ga lahko vzeli tudi za naše selekcijsko tekmovanje.

Z Anjo sva se odločila, da se Svetovnega prvenstva na Finskem udeleživa.

Priprave

Osebno sem se pričel za Svetovno prvenstvo pripravljati že jeseni lansko leto. Pričel sem zbirati karte iz okolice Joensuua in opravljal vaje, ki so mi pomagale, da sem si teren čim bolje prostorsko predstavljal ter reševal različne geometrijske naloge. Pri tem sem si pomagal tudi z orientacijsko računalniško igrico Catching Features. Verjamem, da so mi pri reševanju nalog v precizni orientaciji v veliko pomoč tudi izkušnje, ki sem si jih pridobil z risanjem kart za orientacijski tek.

Ena izmed kart iz okolice Joensuuja.

Razlike med virtualnim in realnim svetom so vse pogosteje manjše, kot so med karto in realnostjo.

Tudi klubski treningi so bili usmerjeni v to, da bi se čim bolje pripravili na zahtevna tekmovanja letošnje lige, ki so bila na reliefno zahtevnih terenih in kakršna je pričakovati tudi na skandinavskih tekmovanjih. Detajle finskih kart sem proučeval z različnimi vajami, sestavljanjem različnih puzzlov in s prerisovanjem dela kart, iz tega sestavljal modele in jih proučeval z različnih kotov.

Tudi sestavljanje puzzlov iz kart zahteva podrobnejše opazovanje detajlov.

Starejše karte terena letošnjih prizorišč Svetovnega prvenstva, ki jih je organizator predstavil, so prikazovala nekoliko manj značilno finsko pokrajino, skoraj nekamnito, brez značilnih skalnatih plošč in z redkimi močvirji. Zato sem pričakoval predvsem reliefne naloge.

Karta Mertalampi, ena izmed kart, ki smo si jih lahko ogledali že doma.

V Sloveniji smo lahko srečni, ker imamo zelo raznolike in zahtevne terene, od kraških in alpskih do kontinentalnih. Skoraj identičen teren finskemu sem našel na karti v bližini Kranja. Žal je karta Udinboršta izdelana le v merilu 1 : 15.000, kar je trikrat manjše od merila, ki se uporablja v precizni orientaciji. Kljub temu so bili treningi na povečani karti zelo koristni.

Na treningu v Udinborštu. Poleti je tudi Udinboršt zaraščen z visoko praprotjo.

Karto Udinborštu bi lahko zlepil skupaj s karto iz okolice Joensuuja, kjer naju je čakal WTOC 2006.

Slab mesec pred pričetkom Svetovnega prvenstva, so na Evropsko prvenstvo odpotovali Niko in Timi Čižek ter Fanika Trunkelj. Njihovi rezultati, Niko je dosegel 15. mesto, so mi dali informacijo, kaj lahko na prvenstvu realno dosežem.

Za cilj sem si zadal uvrstitev med 10 najboljših, kljub temu, da na ETOC ni bilo najboljših Švedov, ki so se izključno pripravljali za WTOC, in Japoncev, ki so se zelo solidno uvrstili že na lanskem WTOC, ki so ga tudi gostili.

Na poti

Anja je organizacijo in priprave na potovanje prepustila meni, vendar sva se skupaj odločila, da bova Vida pustila doma pri babicah in dedkih ter da se na pot odpraviva na najcenejši način, z avtom.

Najkrajša pot na Finsko vodi prek Avstrije, Slovaške, Češke, Poljske, Litve, Latvije, Estonije in Rusije, vendar sva se raje kot za predvidene komplikacije za pridobitev ruske vize odločila za trajekt iz Tallinna v Helsinke. Poiskal sem tudi možnosti, da bi pot kar se da koristno izkoristila v orientacijskem smislu.

Pot naju je vodila skozi različne kraje, kjer domujejo srnjaki, jelenčki in losi.

Tako sva se teden pred pričetkom prvenstva odpravila na pot. Najin prvi orientacijski postanek je bila Bratislava, kjer sva se le sprehodila po grajskem parku.

Pogled na Bratislavo z gradu.

Karta centra Bratislave.

Naslednji orientacijski postanek sta bila litovska kraja Marijampole in Kazlu Ruda, kjer je potekalo letošnje Evropsko prvenstvo. Z Anjo sva se lahko preizkusila na istih progah, kot so se pred dobrim mesecem najini klubski in reprezentančni kolegi in nekateri bodoči tekmeci. Drug drugemu sva postavljala zastavice in naloge izmenično reševala.

Anja pri reševanju ene izmed kontrol v parku v Mariampolu.

Karta parka prvega dne ETOC 2006.

V Litvi so table, ki označujejo prihod v kraj, največkrat izrezbarjene iz lesa.

Anja na eni izmed kontrol v gozdu, kjer je potekala druga etapa ETOC 2006.

Karta gozda drugega dne ETOC 2006.

Že naslednji dan sva se preizkusila v orientacijskem teku v bližini Druskininkaia in tekmovala na eni izmed etap tradicionalnega 5-dnevnega tekmovanja Takas. Istočasno je na istih terenih potekalo Svetovno mladinsko prvenstvo v orientacijskem teku, ki se ga Slovenci letos niso udeležili. Tekmovanja in treningi v litovskih miškasih (lit. gozdovih) so bili zelo koristni, saj je tam relief večinoma zelo razčlenjen, vegetacija pa tudi ne tako neprehodna, kot je v poletnem času pri nas.

Anja po prihodu na cilj.

Eden od »miškasov« v bližini Druskinikaija, kjer sta potekala JWOC in Takas 2006.

Naslednji dan je bil bolj turistične narave, podobno kot v Bratislavi, le da sva si tokrat ogledala Vilnius.

Stari del Vilniusa obkrožajo številne cerkve.

Orientacijska karta dela centra Vilniusa.

Na gradu v Vilniusu.

Naslednji preizkus naju je čakal v Rigi, kjer sva se udeležila 1. prvenstva Rige v precizni orientaciji. Ker je tekmovanje potekalo v mestnem parku Kronvalda, tekmovanje nisva vzela zelo resno, saj sva pričakovala zelo enostavne naloge. Poleg tega je bilo že pozno in sva želela iti čimprej naprej proti Tallinnu. Tekmovanje res ni bilo zahtevno, saj so večino kontrolnih točk predstavljala drevesa. Žal pa je slabši odnos do tekmovanja pomenil tudi nekoliko slabši rezultat in sva zasedla 2., oziroma 3. mesto.

Na eni izmed kontrolnih točk v parku Kronvalda v Rigi.

Karta s tekmovanja v Rigi.

Še isti večer sem se sam odpravil v gozd v okolici Tallinna. Glede na karto sem že vnaprej predvideval, da gre za teren, ki je zelo podoben tistemu, ki nas je čakal v Joensuu in da bi bil sprehod po njem zelo koristen. Nisem se motil. Edina pomanjkljivost karte je bila 4-metrska ekvidistanca. Žal se Anja treninga s karto ni udeležila, ker sta jo je dolga pot in vročina zelo utrudila.

V bližini mest je tudi v gozdovih veliko poti, ki jih pozimi uporabljajo tekači na smučeh, poleti pa sprehajalci, gorski kolesarji in orientacisti.

Karta terena v Tallinnu.

Zaradi mnogih reliefnih detajlov je bil trening v Tallinnu zelo koristen.

Film: Gozd v Tallinnu.

Naslednji dan sva s prvim jutranjim trajektom prispela v Helsinke. Po nekaj hitrih ogledih nekaterih znamenitosti sva bila že v gozdu. Odločil sem se, da bi bilo predvsem za Anjo, ki je bila tokrat prvič v Skandinaviji, zelo pomembno, da bi se spoznala značilnostmi skandinavskih terenov. V Helsinkih je spoznala nenavadne skalnate plošče, delno pokrite z lišaji, ki poleg borovničevja v glavnem pokrivajo gozdna tla. Naslednji trening je bil v kraju Tuusula, predmestju Helsinkov. Tam sva spoznala povsem drugačen gozd, kjer ni bilo skal, je pa karta bila v pravem merilu 1 : 5000 in s pravo ekvidistanco 2,5 metra. Tu sva za razliko od helsinške karte dobila boljši občutek za razdalje in višine. V bližnji Keravi sva opravila še zadnji trening. Teren je bil primeren za pripravo na časovno kontrolo 2. dne Svetovnega prvenstva. Za Svetovno prvenstvo sem si že v naprej zamislil možne lokacije tekmovalnih centrov in možne proge. Ob predvidevanju, da bi bila ena časovna točka pred štartom in druga na koncu, za ciljem, sem časovno kontrolo predvidel na skalnatih skokih. Skalnate skoke sva na treningu v Keravi lahko v miru proučila. Poleg tega sva na razgibanem terenu določala smeri do posameznih kamnov in reliefnih detajlov, na odprtem pa ocenjevala razdalje. Kasneje se je vse skupaj izkazalo za zelo koristno.

Skalnate plošče, skoki, močvirja, breze, bori in lišaji. Značilen finski gozd, ki ga je možno najti tudi v centru Helsinkov.

Karta gozda v Helsinkih.

Anja na sprehodu skozi gozd v Tuusuli.

Karta terena v Tuusuli.

Krešo sredi gozda v bližini Kerave.

Karta terena v bližini Kerave.

Noč pred prvenstvom sva preživela v kampu v Juvi, dobrih 150 km od Joensuua. V rezervi sem imel kar tri zelo zahtevne karte, ki pa niso bile tako blizu in tudi ne primernega merila. Zato sva dan izkoristila predvsem za sprostitev in plavanje v jezeru ter zvečer še za ogled finala Svetovnega prvenstva v nogometu.

Sprostitev ob jezeru.

Finale mondiala med Italijo in Francijo.

V kampu je bil tudi možen dostop do interneta, kjer sem med drugimi sporočili dobil tudi eno od Sama Kofola. Med drugim je napisal: »Ne pozabi na medaljo!« Ta stavek mi je dal dolgo misliti in namesto spodbude sem občutil le nelagodje. Na prvenstvo sem šel s tihim namenom, da bi poskušal priti med najboljših deset, sedaj pa se od mene zahteva celo medalja, ki ji do sedaj noben Slovenec v nobeni orientacijski panogi še blizu ni prišel. Na vseh dosedanjih Svetovnih prvenstvih so predvsem dominirali Skandinavci, vmes pa se vmešali tudi Japonci. Tem so običajno sledili Britanci in Irci. Dosedanja najboljša uvrstitev Neskandinavca, Nejaponca ali Nebritanca je bilo 7. mesto Nemke Anne Straube ter 11. mesto Hrvata Iva Tišljara. Na letošnjem Evropskem prvenstvu so dominirali Rusi in Ukrajinci, Švedi in Finci pa se ga niso udeležili.

Na prizorišču

Že kmalu po prihodu v tekmovalni center, kjer sva hitro opravila vse formalnosti, sva takoj po kosilu krenila na uradni trening. Teren za trening sem poznal že prek karte, ki jo ima na svoji klubski spletni strani eden izmed najboljših klubov sploh, Kalevan Rasti iz Joensuua.

Kalevan Rasti je bil že dolgo znan, posebej pa je zaslovel po dveh zaporednih zmagah na eni največjih štafetnih tekmovanj, Jukoli. Letos so za las ostali brez prestižne lovorike, trikratne zaporedne zmage na Jukoli, kar je doslej uspelo le enemu klubu. Za ta klub namreč tekmuje tudi Francoz Thierry Gueorgiou, večkratni svetovni prvaka na srednjih progah. Torej, Kalevan Rasti in Liperin Taimi sta kluba, ki sta organizirala obe letošnji Svetovni prvenstvi. Poleg prvenstva v precizni orientaciji, se je nekaj dni prej pričelo tudi Svetovno prvenstvo v orientaciji z gorskimi kolesi. Obe prvenstvi pa je spremljalo tudi tradicionalno 5-dnevno orientacijsko tekmovanje FIN5.

Na prizorišču uradnega treninga me je malo presenetila izredno dobra preglednost. Med ravnimi stebli borovcev je bilo pri tleh le borovničevje, tako da je bila vidljivost izredno dobra. Teren ni bil tako zahteven, kot sem ga pričakoval za prvenstvo, vendar so se organizatorji potrudili, da so bile naloge raznolike in zanimive, povsem primerne za spoznavanje s terenom, karto in načinom postavljanja kontrolnih točk. Zahtevnost bi lahko ocenil enakovredno tekmovanjem naše Slovenske Pre-O lige. Med devetimi kontrolami le dve nista bili izključno povezani z reliefom, so pa zahtevale različne načine reševanja zadanih nalog.

Teren uradnega treninga ni bil zaraščen tako kot doma.

Tekmovalci na uradnem treningu.

Anja je na začetku malo obupavala. Verjetno zato, ker je imela v glavi, da je to Svetovno prvenstvo in da bo vse težko. Po nekaj nasvetih in pogovorih, se je razpoloženje spremenilo. Ker je bil trening zelo kratek, sem med kontrolami določal še dodatne naloge, da bi karto čimbolj izkoristila in da bi bila predvsem pozorna na način prikazovanja objektov na karti in predvsem na potek reliefa, kar je Anji že prej delalo največ težav.

Vse postavljene kontrolne točke so bile zanimive in tudi poučne. Po mojem mnenju pa sta bili med vsemi najbolj zahtevni 5. in 6. kontrola.

Karta uradnega treninga.

5. kontrolna točka je bila na SZ delu nosu. Bistveno je bilo določiti potek plastnice, ki določa nos. 4 zastavice so bile med seboj zelo blizu in med temi bi lahko kar 3 ustezale opisu, odvisno od tega, kako si na neravnem terenu določil potek plastnice. Le z opazovanjem in določanjem medsebojnih odnosov bi težko rešili problem. S kompasom si ni bilo mogoče pomagati, ker so bile zastavice preblizu. Potrebno je bilo od križišča odmeriti kje plastnica poteka prek poti. Ker to ni vedno zanesljivo, si je bilo potrebno dodatno pomagati na druge načine. Določiti plastnico z odmerjanjem višine 2,5 m od grmičevja, ki je bilo ob cesti ni bilo najlažje, ker grapa ob nosu ni bila očitna. Dejansko bi jo lahko narisali tudi drugače, pa se na to tudi ne bi nihče pritoževal. Najzanesljivejši način za določitev plastnice je bilo s pomočjo električnega droga, ki je nalogo vsaj nekoliko olajšal. Kljub temu so bile zastavice preblizu, da bi z gotovostjo določil pravo. Da bi se v to prepričal, sem lokacijo zastavice poskušal določiti tudi z odmerjanjem in določitvijo vzporednice poti. Z odgovor v tem primeru ne bi bil sprejemljiv. Uspel sem določiti pravo zastavico.

Pogled na 5. kontrolno točko z jugovzhodne strani, pri stojišču.

Pogled na isto kontrolno točko z zahodne strani.

Naslednja kontrolna točka se mi na prvi pogled ni zdela zahtevna in to je verjetno razlog, da sem naredil napako. Kontrolna točka je križišče dveh poti, ki pa se od stojišča nahaja približno 130 m. Ena pot, na kateri so se nahajale vse 4 zastavice, poteka ob daljnovodu. Povsem jasno je, da C in D zastavici nista pravi, ker se nahajata bliže, kot pa električni drog v bližini križišča, A je očitno ob vzpetini, B pa bi lahko bila prava. Zaradi gostote dreves se s strani na tej daljavi ni dalo nič videti. Rešitev je bila možna le ob predpostavki, da bi prava zastavica morala biti blizu droga. Pri tem bi si moral pomagati z interpolacijo razdalj med očitnim vznožjem in drogom. Zavedlo me je mišljenje, da začetek vznožja ni nujno tam kjer je plastnica, saj ta določa le nivo. Poleg tega je bila zastavica B osvetljena od sonca, kakor tudi mesto okoli nje, kar bi bilo lahko zaradi poti. Pravi odgovor je bil Z.

Ali je pravi odgovor B ali Z?

Po uradnem treningu sva se z Anjo šla kopat v bližnje, po besedah domačinov, drugo najčistejše jezero na Finskem. Res je bilo čisto, vendar preden se je jezero poglobilo, si lahko prehodil skoraj 200 m. Zato pa je bila voda ob vročem vremenu okoli 30 stopinj Celzija dovolj topla, da kopalcev ni manjkalo. To je bila dobra sprostitev pred uradnim pričetkom Svetovnega prvenstva. Še istega večera, oziroma dne, sonce skoraj ni zahajalo, smo prisostvovali svečani otvoritvi Svetovnih prvenstev v precizni orientaciji in v orientaciji z gorskimi kolesi.

Anja in Krešo ter Hrvata Ivo in Ivica pred slavnostno otvoritvijo.

Anja s slovensko zastavo po ulicah Joensuuja.

Slavnostni mimohod.

Oder ob svečani otvoritvi WTOC in MTB-WOC.

Pričetek tekmovanja

Tekmovanje se je zame začelo še pred spanjem. Pripravila sva si stvari in jaz sem si podrobno ogledoval eno izmed starih kart, saj je bilo sedaj že znano, kje bo tekmovalni center, v katero smer se bo šlo na štart in kje bo cilj.

Dobili smo tudi podatke, da bosta obe časovni kontroli pred samim štartom, da nas poleg časovnih čaka še 14 kontrol ter da nam bo za reševanje nalog na voljo 150 minut.

14 kontrol se mi je zdelo zelo majhno število in mislil sem si, da bodo zato rezultati zelo izenačeni. Kdor bo želel biti med najboljšimi, bo moral kar se da dobro in hitro opraviti na časovnih kontrolah, kakor tudi na vseh preostalih.

Zbudil sem se nekoliko utrujen in rahlo nervozen, kar sem poskušal rešiti z dobrovoljnim prepevanjem in požvižgavanjem. Anjo je to bolj motilo, kot ne, jaz pa sem se jutranje treme le znebil.

Ko smo prispeli na tekmovališče, je bilo tam že veliko ljudi, saj je hkrati na istem terenu potekalo tudi tekmovanje v orientacijskem teku FIN5.

Anja na poti do štarta.

Tekmovanje se je pričelo!

Anja je bila zaskrbljena, zato sem jo poskušal pomiriti. Štartala je kot četrta. Pospremil sem jo do štarta in ji na poti opisoval detajle, da bi začela misliti na teren in kompas in ne na rezultat, konkurenco ter pomembnost tekmovanja.

Film: Teren ob jezeru Mertalampi in v bližini štarta.

Jaz sem imel še nekaj časa, da sem se lahko pripravil. V mislih sem imel predvsem časovni kontroli, ki sta me čakali. Ko je prišel čas zame, sem se odločno odpravil. Videl sem dva baldahina, okoli katerih je okolico zakrival visok zastor. Pozdravila me je sodnica in napotila k mizi pod baldahin. Ko sem se približal sem na hitro pogledal proti terenu in opazil tri zastavice relativno blizu, dve pa prek grape. Le eno zastavico sem ocenil kot možno jamo, preostale pa kot nič posebno značilnega, mogoče kakšen nos. Sodnica mi ni pustila, da bi si posebej dolgo ogledoval kontrole, vprašala je le ali vidim pet zastavic in jaz sem si vzel še malo časa, da sem na glas ponovil A, B, C, ... Takoj nato je postavila orientirano karto na mizo in čas sta pričela meriti dva časomerilca ob strani. Na karti je bila označena jama, ki se je nahajala prek grape in ne bistveno nižje od stojišča. V odgovor sem bil siguren: »Si!« in pokazal na C. Sodnica je odgovor zapisala, časomerilca pa sta ji povedala še čas, »kolme« in »neljä«. Skupno torej tri in pol sekunde. Nato sem se prestavil k sosednjemu baldahinu in zadeva se je ponovila. Pogledal sem proti kontrolam in opazil zalivček, utico in štiri zastavice. Dve zastavici sta bili nad zalivčkom na možni grapi, ena na polotočku ob zalivčku in še ena malo višje. Opis je tokrat predstavljal severni del nosu. Le ena kontrola je ustrezala lokaciji na karti. Odgovoril sem: »Di«. Tokrat sta bila oba časomerilca enotna »kahdeksan«, osem sekund. Zadovoljen z rezultatom in prepričan v njihovo točnost sem zelo motiviran odšel do štartnega mesta, kjer sem dobil karto.

Karti obeh časovnih kontrol z vrisanim položajem zastavic.

Sporočili so mi, da je ena kontrola na progi razveljavljena. Kasneje se je izkazalo, da so si nekateri udeleženci FIN5 prostor okoli zastavic na 12. kontrolni točki vzeli za svoj parkirni prostor, nek ruski avtobus pa je zapeljal točno med zastavice.

Pri čakanju na svoj štart sem se po začetnem zanosu na časovnih kontrolnih točkah lahko umiril, saj so me sedaj čakale zahtevne naloge, za katere sem si lahko vzel nekaj več časa. Štartal sem. Na prvi kontrolni točki je bilo kar nekaj tekmovalcev, ki so korakali sem ter tja in merili. Nisem se menil zanje, ampak se takoj lotil reševanja, saj so za reševanje vsake kontrole po časovnici na voljo le tri minute.

Prva kontrola, SZ del vrtače, se mi ni zdel pretirano težek, vendar sem se je lotil na vse možne načine, saj je vsaka točka pomembna. Najprej sem si teren ogledal z različnih koncev in poskušal določiti plastnico, ki določa vrtačo. Vrtača je bila velika in zelo plitva, poleg tega pa je bilo na tleh tudi nekaj vejevja. Potem sem se lotil določanja plastnice tudi z merjenjem razdalj od križišča poti. C zastavica mi je pri tem delovala kot najprimernejša. Nato sem ocenjeval oddaljenost in zastavic. Prava zastavica bi morala biti pri koncu podolgovate vrtače. Prav tako bi prava zastavica morala biti približno na sredini razdalje med potjo in mladim drevjem, ki je bilo na karti označeno z znakom za mejo vegetacije. Pri tem sem si domislil, da bi zastavico lahko določil, če bi povezal vogal meje vegetacije z razpotjem. Zastavica bi tako morala biti na liniji. Tako sem povsem zanesljivo lahko ugotovil, da A in B nista bili na pravem mestu, C pa bi še vedno lahko bila. Pomislil sem tudi na možnost odgovora Z, vendar v tem primeru to ne bi bil očiten Z in minimalen odmik od pravega mesta ne bi bil pošten. Odločil sem se za C odgovor, kar je bilo prav.

Karta 1. kontrolne točke.

Nekatere kontrolne točke so bile bolj zahtevne, druge manj. Zelo zanimiva se mi je zdela 3. kontrolna točka. Prava zastavica bi morala biti med hribčkom in nosom. S stojišča, ki se je od kontrole nahajalo 60 m so se videle 3 zastavice, ki so bile zelo blizu ena drugi in postavljene v vrsto. Na terenu sem poskušal določiti vse detajle v bližini kontrole, ki sem jih razbral na karti. Pri tem sem opazil, da bi najbližja C zastavica lahko bila na robu jame. Z druge poti, so se zastavice videle bistveno bliže. Tu sem ocenil, da so te med seboj oddaljene približno 5 metrov in da zato zadnja ne more biti na pravem mestu. To sem preveril še z druge strani, kjer sem se poskušal v to prepričati še z vizuro z druge strani hribčka mimo kamna, kjer bi se prava zastavica lahko videla. Čeprav je bila vidljivost slabša, se zastavice ni videlo. S pridobljenimi podatki sem se lahko odločil le za odgovor Z.

Karta 3., 4. in 5. kontrolne točke.

Stojišče 3. kontrolne točke.

Na naslednji kontrolni točki sem naredil napako. Ko sedaj gledam na to, je bila napaka storjena, ker nisem dobro prebral opisa kontrole, SZ del goščave. Od začetka sem imel v glavi SZ vogal. Ker se je goščava dotikala plastnice, sem gledal le na dve nekoliko dvignjeni zastavici. Sicer je to bila zelo zahtevna kontrola, ker so vse zastavice bile v goščavi in videti se jih je dalo le skozi goščavo. Organizatorji so po tekmovanju povedali, da si na tem mestu s kompasom nismo mogli pomagati zaradi lokalne deviacije, ki je znašala približno 10 stopinj. Tudi drugače ni bilo možno z zanesljivostjo uporabiti kompasa, ker ni nikjer bilo primernega stojišča, zastavice pa so si bile preblizu. Zato sem položaj prave zastavice poskušal določiti z opazovanjem celotne goščave in potekom najbližje plastnice. Odločil sem se za odgovor B, ki je bil najbližje pravemu odgovoru C.

Pogled na zastavice na 4. kontrolni točki.

Zastavice na 4. kontrolni točki, kot jih je bilo možno videti šele po zaključenem tekmovanju.

Tudi naslednja naloga je bila zelo zanimiva, na kateri sem žal tudi odgovoril napačno. JV del nosu. Rešitev naloge je bila možna le z določitvijo nivoja in poteka plastnice. Tri zastavice so bile na ali v bližini pravega nosu. Med dvema zastavicama na isti višini je le ena ustrezala opisu, JV del. Odločiti se je bilo potrebno med zastavicama C in D, ki sta bili med seboj oddaljeni približno 5 m, vendar se jima ni bilo mogoče približati na manj kot 30 m. Poskušal sem z oceno razdalj in medsebojnih odnosov med sosednimi plastnicami. Da bi določil spodnjo plastnico s pomočjo goščave ob poti, ni bilo primerno, ker goščava ni bila očitna. Tudi za merjenje razdalj od križišča poti je bilo predaleč. Odgovoril sem po občutku, D. Ivo Tišljar je po tekmovanju razkril zelo zanimiv način za določitev nivoja plastnice. Ker sta bila nos in grapa, ki ju je plastnica določala, približno enako široka, bi enako razmerje moral določiti tudi na terenu. Če bi plastnico določil višje, bi bila grapa širša in nos ožji ter obratno.

Položaj zastavic na 5. kontrolni točki z vrisano plastnico.

Zadnjo napako sem naredil na 10. kontrolni točki. Mislim, da je bil razlog za napako ta, da sem se za odgovor odločil že takoj ob prihodu in preostalih opcij nisem preverjal. Pri opisu kontrolne točke hrib, pomeni, da se točka nahaja v središču območja hribčka, ki ga določa plastnica, kar ni nujno na njegovem vrhu. Predpostavil sem, da je pot, ki vodi proti kontrolni točki, pred križiščem usmerjena točna na kontrolno točko, vendar ko to gledam danes, temu ni tako. Mogoče je vse skupaj tudi posledica psihične izčrpanosti, da je zbranost popuščala in si na lažjih in »očitnih« kontrolah nisem več dal veliko dela. Verjetno bo v prihodnje priporočljivo s seboj na progo vzeti še kakšno čokoladico ali energijsko tablico.

Karta z 10. kontrolno točko.

Ko sem prišel na cilj, sem bil psihično zelo utrujen. S progo sem opravil tako, da o svojih odgovorih nisem dvomil, vendar napake so bile. S tremi napakami sem zasedel 12. mesto. Zdelo se mi je preveč napak, da bi lahko še kaj dosegel, verjetno največ svoj cilj, uvrstitev med najboljših deset. Nihče med tekmeci ni opravil brez napake, med njimi so le štirje najboljši dosegli 14 točk, in med temi sta bila kar dva Japonca, ki sta se s svojim dosežkom že ovekovečevala pred tablo z rezultati. Anja je s šestimi točkami dosegla 34. mesto. Napake je delala predvsem v prvem delu proge vključno s časovnimi kontrolami. Posamično tekmovanje je bilo zaključeno le v paralimpik kategoriji, za preostale pa je bila to le polovica tekmovanja. Zaradi majhnih razlik bo prihodnji dan zelo pomemben in vsaka napaka lahko usodna.

Podelitev po končanem tekmovanju za najboljšte v kategoriji paralimpik (Dave Gittus - GBR, Nils Olov Andersson in Lennart Wahlgren – oba SWE).

Časa za sprostitev ni bilo veliko. Večer je bil zapolnjen z izobraževanjem imenovanim IOF Technical Clinic. To je tečaj, na katerem je možno dobiti naziv IOF Trail-O Event Advisor, oziroma postati mednarodni kontrolor v precizni orientaciji. Udeležila se ga je večina tekmovalcev vključno z nama.

Z novim dnem nas je čakal nov tekmovalni dan. Tokrat sem jaz štartal pred Anjo. Na terenu, kjer je leta 2000 potekala znamenita Jukola, imenovanem Pärnävaara, smo tokrat bili v gozdu skupaj s tekmovalci z gorskimi kolesi.

Pärnävaara – snežni stadion brez snega.

Sotekmovalci pred štartom. V ozadju tipična finska savna.

Tekmovanje se je začelo s časovno kontrolo, druga nas je čakala po prihodu v cilj. Tudi ta časovna kontrola ni bila zahtevna, saj je bila le ena zastavica postavljena v očitno grapo, ki se je nahajala naravnost pred nami. Čas, štiri in pol sekunde.

Karta prve časovne kontrole z vrisanimi položaji zastavic.

Medtem, ko se je prvo kontrolo, JV del hribčka, dalo rešiti z pozornim opazovanjem reliefa in kontrolnimi meritvami azimutov, je bila 2. kontrolna točka zame najtežja doslej. Plitva grapa, oddaljena 50 m od poti in pet zastavic. Kontrola bi morala biti v podaljšku ene izmed vrtač in ob hribčku. Vse skupaj sredi grobo odprtega terena s posameznimi drevesi. Na prvi pogled so mi odgovarjale kar tri zastavice. Ko sem eno izločil, sem pomislil na drugo možnost in spet se mi je izločena zdela možna. Tu je še vedno bila tudi možnost Z odgovora. Naloge sem sem se najprej lotil z ogledom terena in detajlov na karti, nato z merjenjem azimutov. Poskušal sem tudi meriti z vzhodne poti, vendar se je dalo videti le vrhove večjih brez. Poskusil sem tudi s pomočjo smeri, ki ga je določala pot, ki je vodila od štarta in jo povezoval z vogalom vegetacije, vendar tudi to ni bilo zanesljivo, saj je bila preširoka. Malo sem že obupaval, kako bi se lotil zadane naloge in se potem zavestno pomiril. Določil sem vrtačo, ki bi morala biti pred kontrolno točko. Bila je zasuta z vejami in ob grmu za njo tudi ena izmed zastavic. Spraševal sem se, če ni slučajno jama manjša in bi ta zastavica lahko bila že prava. Zaradi položaja hribčka sem se končno odločil za C zastavico. Ta naloga mi je vzela zelo veliko časa.

Karta 1. in 2. kontrolne točke.

Naslednji dve kontrolni točki sta bili zanimivi. Ko si rešil prvo in se postavil na naslednje stojišče, si ugotovil, da so vse tri zastavice od prejšnje kontrole del tudi te naloge. Žal naloga zato ni bila tako zanimiva, ker je bilo možno že pri prejšnji nalogi ugotoviti položaj vseh treh zastavic in ki pri naslednji niso prišli v poštev. Mislim, da so tisti, ki so na tej kontroli storili napake, to naredili zaradi slabe vidnosti vseh zelo oddaljenih zastavic.

Karta 3., 4. in 5. kontrolne točke.

Vzporedna postavitev zastavic, na podobnem neizrazitem objektu, je zavedla le slabše tekmovalce, ki so tu pozabili uporabiti kompas. Verjetno jih je zavedel manjši kamen, ki je ležal v enakem odnosu na grapo, kot je dejansko ležal 20 metrov stran. Pravo grapo je zakrivala vegetacija. Večji kamen ob grapi, ki je tudi na karti, je bil viden le z ene točke.

Zares daleč od stojišča, je bila 7. kontrolna točka, 250 m. S pozornim opazovanjem, je bilo mogoče opaziti, da so štiri zastavice pred daljnovodom, preostala pa tudi nekoliko prenizko.

Karta 7. kontrolne točke. Stojišče je ob poti pri številki 7.

Ko sem pogledal na uro, sem ugotovil, da sem že skoraj uro in pol na progi. Opravil sem le s polovico kontrol in približno eno tretjino poti. Začelo se mi je muditi. Zato sem pot med naslednjimi kontrolami pretekel.

Vse kontrole do cilja so bile povezane z reliefom. Medtem, ko so naloge od 8. do 10. kontrole zahtevale ugotavljanje reliefnih detajlov, so preostale zahtevale ugotavljanje višin in prenašanje z znanih točk. Znane točke so določale skalnate plošče in skoki, od katerih je bilo potrebno prenašati višine do posameznih zastavic. Naloge so oteževala visoka gosta drevesa, ki so nemalokrat zakrivala poglede. Poleg tega, da se mi je zelo mudilo, ker se je moj čas za prehod proge hitro iztekal, smo tekmovalci morali paziti tudi na mimo vozeče kolesarje.

Zelo zanimiva je bila tudi 13. naloga, ki jo je bilo težko določiti glede na obliko terena. Le redki smo pravilno odgovorili Z. Dejansko se grape ni moglo videti, ker je bila vzpetina prestrma, grapa pa bi morala biti nekoliko višje od zaključka bližnjega skoka.

Karta 13. kontrolne točke z označenimi zastavicami.

Na cilj sem prispel v zadnji minuti, tako da nisem prejel nobene kazenske točke. Skoncentrirati sem se moral še na zadnjo časovno kontrolo. Ko sem prišel do nje, sem ugotovil, da tudi ta ni zahtevna, saj je bila pravilna zastavica na vznožju največjega skoka. Nekoliko sem si vzel časa le da bi preveril, če gre res za JV skok, vendar to ni bilo vprašljivo, saj so bili ostali skoki bistveno manjši. Tokrat sem za odgovor porabil osem sekund.

Karta z vsemi zastavicami na drugi časovni kontroli.

V pravilnost svojih odgovorov nisem bil sto odstoten, saj sem v zadnjem delu tekmovanja hitel in si nisem mogel vzeti toliko časa za reševanje, kot sicer. Ko sem prispel v tekmovalni center so moje ime že omenjali po ozvočenju, a kaj, ko mi finščina ni domača. Malo sem si odpočil ob pijači, nato pa si le šel pogledati rezultate na tabli. Bil sem na drugem mestu! Brez napake! To je bilo presenečenje tudi zame. Ker sem štartal v prvi tretjini, na ugoden končni rezultat sploh nisem začel razmišljati in sem nato malo spremljal tudi tekmovanje v orientaciji z gorskimi kolesi. Ko sem čez čas spet prišel k tabli z rezultati in je skoraj večina tekmovalcev že prišla v cilj, sem pravkar padel na tretje mesto. Potem sem šele začel kalkulirati, saj so vsi tisti, ki so bili dan pred tem še pred menoj, že zaostajali. Manjakal je le eden, Norvežan Per Midthaugen, lanskoletni svetovni prvak z Japonske. Občutil sem veliko napetost zaradi negotovosti, saj sem bil nenadoma v igri za nepričakovano medaljo. V cilj je prišla tudi Anja, ki je moje ime začela gledati nekje na sredini in ko je to opazila na tretjem mestu, je začela kar poskakovati od navdušenja. Tudi Ivo je prišel in mi čestital in celo prosil za avtogram. Vedel sem, da tretje mesto ni bilo dokončno, vendar komentator s terena je že naznanjal zlato in srebro za Švedsko in bron za Slovenijo. V množici sem pred rezultati videl tudi Norvežane in Pera, ki so mu kolegi iz reprezentance že čestitali, Per pa se je neprepričljivo nasmihal. Končno je prišel nekdo, ki je v roki imel še rezultate zadnjih tekmovalcev. Pritisk zaradi neizvestnosti se je polegel. Tudi Per je poleg mene in dveh Švedov dosegel vseh 16 točk, kar ga je uvrstilo na zasluženo tretje mesto. Zmagal je Šved Martin Fredholm, pred rojakom Stigom Gerdtmanom. Stig je na stopničkah stal že na vseh dosedanjih prvenstvih, oba skupaj pa sta bila na stopničkah tudi na prvem Svetovnem prvenstvu, ki je bilo leta 2004 na Švedskem. Tekmovanje je zaključeno. Najboljšim sem čestital, ker so čeprav za eno točko, bili zato dejansko boljši in si medalje zaslužili. Anja je osvojila 32. mesto. Kasneje sem ugotovil, da sem bil med najboljšimi osmimi edini Neskandinavec. Najboljši prvega dne Naohiro Yamguchi pa verjetno predvsem psihično ni bil sposoben ponoviti podobnega rezultata in je tako pristal na 14. mestu.

Neuradni rezultati.

Čestitka in kratek pogovor s tretje uvrščenim Perom Midthaugenom. Italijani so naši sosedi in so vedno nekje okoli nas.

Končni rezultati, Krešo Kereteš na 4. mestu.

Ciljni prostor v Pärnävaari.

Podelitev po končanem tekmovanju (Martin Fredholm, Stig Gerdtman – oba SWE, Per Midthaugen – NOR).

Najboljšim so podelili priznanja in medalje, nas pa je čakal banket, naslednji dan še preostanek tečaja, ki se je odvijal na prizorišču tekmovanja prvega dne in za tem še dolga vožnja do skoraj 3000 km oddaljenega doma, kjer naju je čakal Vid.

Slovesna podelitev za najboljše v kategoriji open.

Slovesna podelitev za najboljše v kategoriji paralimpik.

Švedska je bila tudi ekipna zmagovalka v paralimpik kategoriji (Nils Olov Andersson, Inga Gunarsson in Lennart Wahlgren).

Kmalu se bomo najboljši s prvenstva in ostali ponovno srečali na skandinavskem terenu, saj me je Owe Fredholm, vodja švedske reprezentance, ob čestitkah povabil tudi na njihova tekmovanja. Člani kluba OK Trzin se bomo tako že septembra letos udeležili mednarodnega Nordic Matcha v precizni orientaciji v Uppsali. Prihodnje leto bo Svetovno prvenstvo v precizni orientaciji gostila Ukrajina, kjer bo v Kijevu vzporedno potekalo tudi Svetovno prvenstvo v orientacijskem teku.

Pogovor z vodjo švedske reprezentance.

Pogled, kakršnega smo imeli v Kaprakki, kjer smo bili nastanjeni.

Kaprakka, tekmovalni center WTOC 2006.

Krešo Keresteš